Osamljeno drevo

“Jesenska samota: zgodba o osamljenem drevesu”

Ko jesen obarva svet v zlate in škrlatne odtenke, pokrajino prekriva nekakšna melanholična lepota. Sredi te sezonske preobrazbe sem ujel bistvo tega minljivega trenutka – osamljeno drevo, ki visoko stoji sredi padajočega listja.

Na sliki je drevo, katerega veje so skoraj gole, a nekaj trdovratnih listov se drži in noče podleči neizogibnemu sestopu na tla. Drevo stoji kot dokaz minevanja časa in ciklične narave življenja. Človek si ne more pomagati, da ne bi čutil občutka izolacije in miru, ki izhaja iz scene.

Samotno drevo, brez družbe svojega bujnega poletnega listja, je simbol odpornosti na spremembe. Njegove veje segajo, kot da išče izgubljeno listje, ki ga je nekoč krasilo, in ustvarja pretresljivo pripoved o nenehnem spreminjanju narave.

Ko sem posnel to sliko, si nisem mogel kaj, da ne bi potegnil vzporednice med osamljenim drevesom in človeško izkušnjo. Jesen nas opominja, da so spremembe sestavni del življenja in da se moramo tako kot drevo prilagoditi in sprejeti letne čase našega obstoja. Samota drevesa služi kot opomnik, da je samota lahko globoka učiteljica, ki nam omogoča, da v trenutkih introspekcije najdemo lastno moč in lepoto. Ta fotografija nagovarja dušo in nas vabi k razmisleku o lepoti in ranljivosti življenjskih prehodov.

Ceniti minljivo lepoto vsakega letnega časa je nežen vzgib, kajti tudi v svoji samoti drevo ostaja dokaz trajnega duha narave.

Ta posebna fotografija je bila posneta z objektivom Tamron G2 70-200mm F2.8 s precejšnje razdalje. Pri 200 mm dolžine sem bil še vedno zelo oddaljen od drevesa, vendar se lahko poigrate s kuliso in ustvarite “okvir” okoli nje. Zato sem se skril za drevo in uporabil njegove liste, da sem ustvaril “okvir” okoli subjekta, in bil je pravzaprav zelo kul pogled.

Moje nastavutve:

Nikon D850, 200mm, 0ev, f2.8, 1/1600s

Osamljeno drevo